Branko Ziherl, naš prvi loški olimpijec, slovenski plavalec/skakalec v vodo, (9. september 1916, Ljubljana, † avgust 1942, Kočevski rog.) je del svoje mladosti preživel v Škofji Loki, kasneje se je družina preselila v Ljubljano.

Ziherl je za Kraljevino Jugoslavijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah 1936 v Berlinu, kjer je v skokih z deske osvojil 10. mesto, v skokih s stolpa pa 20. mesto.

Po drugi svetovni vojni so po njem poimenovali priznanja športnikom za vrhunske dosežke in priznanja športnim delavcem za dolgoletno uspešno delo v telesni kulturi.

FOTKA NA:  https://photo.mi-press.eu/media.details.php?mediaID=1902

Drugi Ločan, ki se je udeležil (zimskih) olimpijskih iger, je bil alpski smučar Jože Kuralt (28. november 1957 - 24. marec 1986). Za Jugoslavijo je nastopil na zimskih olimpijskih igrah 1980 v Lake Placidu (ZDA), kjer je nastopil v veleslalomu in slalomu ter na zimskih olimpijskih igrah 1984 v Sarajevu, kjer je tekmoval samo v slalomu. Obakrat je v slalomu zasedel 13. mesto. Svoj najboljši rezultat je dosegel leta 1986 na tekmi svetovnega pokala v Parpanu (Švica), kjer je bil 4.

24. marca 1986 je na poti domov s turneje na Japonskem umrl v prometni nesreči v Špitalu (Avstrija). Star je bil 29 let.

Ivo Čarman, slovenski smučarski tekač, rojen 1959 v Kranju, je za Jugoslavijo nastopil na zimskih olimpijskih igrah 1980 v Lake Placidu (ZDA) in na zimskih olimpijskih igrah 1984 v Sarajevu.

V Lake Placidu je tekmoval v teku na 15 in 30 km. V teku na 15 km je osvojil 41. mesto, v teku na 30 km pa je bil 33.

V Sarajevu je tekmoval v tekih na 15 in 30 km ter v štafeti 4 x 10 km. Osvojil je 35. mesto v teku na 15 km in 40. mesto v teku na 30 km, štafeta pa je končala na 12. mestu.

Ivo je bil na olimpijskih igrah v Lake Placidu zastavonoša na zaprtju iger, v Sarajevu pa je nosil olimpijsko baklo.

Četrtina reprezentance so bili Ločani

»Na prvih OI v Lake Placidu 1980 sem imel 21 let in sem bil najmlajši udeleženec 16-članske jugoslovanske reprezentance, v kateri smo bili kar štirje iz Loke. Ostali trije so žal že pokojni: Nuša Tome, Jože Kuralt in moj sošolec Boris Strel. Že samo potovanje preko Atlantika je bilo izjemno doživetje,« se danes spominja 62-letni Ivo Čarman. Najlepši spomin? Ob zaključki teh iger je nosil jugoslovansko zastavo. »Ja, in ogledal sem si legendarno hokejsko tekmo Rusija - ZDA, kar je še danes zabetonirano v moj spomin.«

Sarajevo 1984: »Otvoritev iger na stadionu Koševo je bila spektakularna, na stadion sem prinesel olimpijsko baklo. K sreči se 70 tisoč gledalcev nisem preveč zavedal; kdo ve, kaj bi sicer naredila trema,« se posmeji Ivo in nam zaupa podrobnost iz tega dogodka. »Sneg na stadionu je bil pomešan s kamenčki, tako da se mi je v nekem trenutku smučka zataknila. Prvotni scenarij je bil, da bi tekel brez palic. Kot tekmovalec sem vedel, da to ni mogoče in zaradi moje trme so popravili scenarij. Tako sem imel v eni roki palico, v drugi pa olimpijsko baklo. Kdo ve, kako bi se končalo, če ne bi imel palice v roki, ko se mi je smučka zataknila ob kamen …«

Čarmanov trener je bil Čeh, dr. Haroslav Honcu, zato je veliko treniral s češko reprezentanco in predvsem s Haroslavom spletel trdnejše prijateljske vezi. »Še danes se pogosto slišimo, tudi obiščemo se.«

Šport da več, kot vzame

Šport je garanje in ni nujno, da prinese rezultate, še pravi Ivo. Je kot služba, osredotočen si na delo, treninge, tekmovanja. »Čeprav to rad delaš, se moraš zavedati, kaj lahko in česa ne smeš, zato gre tudi za neke vrste odrekanje; namesto na ples greš spat, saj veš, da je za tvoj organizem in pripravljenost to nujno. Tudi potovanja na tekme niso turistični ogledi; praviloma vidiš le hotel in tekaško progo,« strne Ivo Čarman svoje aktivno športno obdobje, ki ga je začel s 16 leti in končal pri 30.

Prvo leto po zaključku kariere je bil zaposlen v Kranjski Gori kot učitelj smučarskega teka. Službo mu je ponudil tudi pokojni Janez Kocijančič, dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), a mu ne eno ne drugo ni ustrezalo. Potreboval je več 'akcije', več izzivov.

Podal se je v poslovne vode in ustanovil šivalnico športnih dresov za (vrhunske) športnike. »Prva olimpijska kolajna, bronasta, za Slovenijo v Barceloni, leta 1992 (Iztok Čop in Denis Žvegelj, veslanje, dvojec brez krmarja), je bila osvojena v dresu z napisom Carmansport,« je ponosen Ivo na svoje podjetje, ki je sprva oblačila športnike in reprezentance nekdanje Jugoslavije, potem pa tudi Srbije. V njegovih dresih se je odvijalo legendarno veslaško tekmovanja univerz na reki Temzi, z njegovimi startnimi številkami so leteli skakalci v Planici. Številni svetovno priznani športniki so nosili njegove drese.

»Če uspeh merimo po zadovoljstvu, sem v življenju uspel. Zadovoljstvo mi daje občutek, da delam nekaj, kar napolni mojo dušo. Danes sem sicer že v registru ZPIZ-a, a še vedno delam v našem podjetju, s športom sem povezan tudi kot član predsedstva kluba slovenskih olimpijcev in član OKS.«

»Šport ti v življenju veliko da. Mnogo več, kot vzame. Pridobiš delovne navade in samozavest. Spoznaš, kje so tvoje meje. Naučiš se odrekanja in postavljanja mej, preskakovanja ovir. Zmaga ni nujno cilj, velikokrat je sama pot zmaga,« še zaključi Ivo Čarman, nekoč smučarski tekač, udeleženec dveh olimpijskih iger, danes upokojenec pa tudi dolgoletni Miklavž za otroke, ki se zdravijo na hematologiji.

Škofja Loka: valilnica olimpijcev

Če nismo koga pozabili (seveda nenamerno), se je od leta 1936 do danes poletnih, zimskih in paraolimpijskih iger udeležilo tudi 23 športnikov-tekmovalcev različnih disciplin, ki so 'gor rasli' v Škofji Loki. V mesecih do prihoda olimpijske bakle v Škofjo Loko (20. julija 2021) bomo na teh straneh objavljali njihove zgodbe.